Slabi dve leti po tem, ko me je mlajši sin prvič povabil igrat “njegove karte,” smo jih pripeljali iz tiskarne. Vmes smo skupaj preživeli marsikakšen zanimiv večer, spoznali, kako natančno je treba pisati navodila in koliko iteracij od dokumenta do pdfja je treba, preden si res prepričan, da lahko rezultat pošlješ tiskarju.
Najbolj zanimivo pa se mi je zdelo, da je samostojna izdelava vseh dokumentov, ki jih je bilo treba pripraviti za tiskarja, zbujala zelo podobne občutke, kot igra sama, ko sem jo pred poldrugim letom spoznaval. Prvič, drugič, tretjič sem jo igral in se trudil razumeti, s kakšno strategijo bom nasprotnika ugnal. Morda sem kdaj zmagal zaradi začetniške sreče, ali pa je bil sin z mano popustljiv, a občutek je bil, da igre ne “obvladam.” Karkoli sem si zamislil kot smiseln strateški pristop, me je presenetil ta ali oni urok, morda lastnost karte, ki jo je sin stresel iz rokava in moja strategija je šla v franže.
Od kje torej ta igra? Vem, da otroci v šoli preigravajo razne karte, kot so npr. avtomobili, ki tekmujejo v raznih kategorijah, tudi karte z nekimi zgodbicami oz. lastnostmi sem že videl, a zakaj so otroka nagovorile do te mere, da jih je posvojil, si vzel čas, da jih je narisal v Power pointu, natisnil, plastificiral, in predstavil prijateljem ter domačim? Na katero noto otrokovega doživljanja igra Viteški turnir?
Za iskanje odgovora jih primerjamo s kartami za učenje računanja, Čebelarski turnir. Pri njem se vidi vse karte, pri Viteškem turnirju so nekatere skrite. Pri čebelarskem turnirju se postopoma učimo vedno bolj kompleksnih računov, tu smo soočeni z na začetku nepregledno množico lastnosti in urokov, ki jih postopoma spoznavamo. Tam je cilj jasen in pot do njega pregledna: narediti pravi (čim večji ali enak) račun, tu se jasen cilj skriva v vsaj na začetku igranja nepregledni množici ukrepov, urokov, sposobnosti, ki jih lahko izvedemo.
Če je torej Čebelarski turnir primeren za igrivo učenje zelo natančne strukture matematike, nas Viteški turnir pripravlja na učenje manj natančnih, pa konceptualno bolj bogatih vsebin, kot so jeziki, pravo, medicina. Tudi humanistika in družboslovje temeljita na poznavanju veliko besedil in njihovem navajanju v primernih kontekstih. Za njimi pa še vedno stoji področju prilagojena logična struktura, ki enemu ali drugemu kraljestvu argumentov odpre pot do zmage, poraza ali sodelovanja, kakršen odnos pač skozi igro zgradimo s kartami, ki so nam dane. Morda še najbolj preprosto primerjavo ponudi religija: če se stara zaveza gradi okrog desetih zapovedi in Jezus novo zavezo postavi na dveh, so sodobni zakoniki postavljeni okrog kompleksnih regulatornih korpusov, ki pogosto terjajo cele ekipe, da jih razumejo in interpretirajo.
V življenju se bo vaš otrok zagotovo srečal s preprosto matematiko, računstvom, ki ga bo spoznal in obvladal v čebelarskem turnirju. Viteški turnir pa ga bo pripravil na eno od možnih poti do uspeha: razumeti nek kompleksen, na prvi in morda tudi drugi pogled nepregleden nabor selektivno veljavnih okoliščin, se mu prilagoditi in ga razumeti v dovolj veliki meri, da je v njem primerljiv s tistimi, s katerimi sodeluje, in boljši od tistih, s katerimi tekmuje. Nekaterim od takih kompleksnih korpusov se posvetimo v drugih zapisih: umetna inteligenca, zelena in digitalna transformacija, vladavina prava, akademska svoboda - vsi ti narativi bodo krojili okolje, kariero, s tem pa tudi usodo naših otrok in vnukov. Vabljeni k igri in branju!