Eden izmed mnogih mojih učiteljev, ki jih zelo cenim, mi je ob neki priliki zaupal skrivnost pedagoškega uspeha. “Formula je zelo enostavna. Imeti jih moraš rad.” Če se ta empatija poveže še z zanimanjem, z željo otrok po znanju, potem je uspeh pouka takorekoč zagotovljen. Učitelj se bo trudil za učence, ki so mu zaupani, učenci bodo iskali poti do snovi, ki jih zanima in znanje bo krožilo.
Kaj pa, če zanimanja, želje po znanju ni? Učitelj z empatijo, ki čuti z otroki, bo razumel njihovo situacijo in jim odprl priložnosti, kjer lahko znanje uporabijo, da naslovijo njihove lastne izzive. Da odkrijejo harmonijo sveta, ki jo znanje opisuje. Da najdejo primer, kako je zgodovinska ali literarna oseba našla pot iz težav, ki so podobne njihovim. Da razumejo koncept abstraktne podobnosti in si zamislijo pot iz težav. Izkušnje kažejo, da če mladi nimajo težav, srkajo znanje kot goba vodo. Če imajo težave, pa zagotovo obstaja pot iz njih, za katero pa rabijo znanje. Učitelj z empatijo jim predstavi znanje, ki ga v taki situaciji potrebujejo.
Pa si učitelj lahko privošči empatijo? Ima dovolj avtonomije in časa, da pred tablo zazna, kaj razred potrebuje, na katerega od načinov, ki jih je v letih poučevanja preizkusil naj jim poda snov? Ima dovolj avtoritete, da mu ni treba izgubljati časa z disciplino? Učitelj, ki čuti svoj poklic kot poslanstvo, je v zgodnjih letih iskal in razvijal, v srednjih letih utrjeval, potem pa predvsem malenkostno prilagajal mehanizme, ki te pogoje vzpostavijo. Pri tem pa je naletel na vrsto ovir, do katerih je, upajmo, razvil ustrezen odnos, da njegovega dela ne spodkopavajo.
Prva ovira je zagotovo disciplina v razredu. Enačba je preprosta: čas, ki ga porabimo za disciplino, ne bo porabljen za prenos znanja. Tu pa precej pomaga zanimanje učencev, ki ima podlago v vzgoji, pa tudi vzgoja za spoštovanje in sodelovanje.
Tako pridemo do druge ovire, staršev. Z dobro vzgojo so, upajmo, postavili temelje za disciplino v razredu. Pa jih morda kdaj, še posebej, če ocene niso v skladu s pričakovanji, odnese predaleč in začutijo še potrebo po discipliniranju učitelja? Zgodilo se je, da so starši učitelju očitali, da uči geometrijo s pomočjo Power point-a. Hkrati pa se je slišalo, da so bili rezultati iz geometrije kar dobri. Opazi kdo nekonsistentnost? Podobno se je zgodilo, da so se pritoževali zaradi rednih tedenskih testov. Ti so bili pri pomembnem predmetu namenjeni sprotnemu preverjanju znanja učencev, da so imeli redno povratno informacijo glede potrebe po učenju. Starš pa pove, da njihovemu otroku ti testi predstavljajo samo stres. Dva dni pred testom se otrok uči in mu pomaga oče. Zaradi službenih obveznosti mu oče dan pred testom ne more pomagati, pa pomaga mama. Potem pride test in potem mu razlage podaja učitelj. Ko je drug starš skušal predlagati, da ni dobro, da v znanju šibkega otroka zmedemo s preveč različnimi razlagami, je v odgovor slišal, da naj bo tiho, ker on teh problemov nima in jih ne razume. Ja, vztrajanja pri nekonsistentnosti res ne razumem. Razumem pa, da z zaupanjem v učitelja tudi otroku pomagamo do trdnosti, ki jo potrebuje, da on zaupa učiteljevi avtoriteti znanja, ki ga podaja. Pa to zaupanje ne pomeni, da se z učiteljem ne pogovorimo, nasprotno. Učitelj z empatijo bo vesel povratnih informacij in empatičnega pogovora s staršem, saj mu bo pomagal preveriti njegovo vživljanje v otroke.
Zadnja ovira, ki jo tu omenim, pa so lahko inšpektorji. Ti so predstavniki sistema, za katerega učitelj prenaša znanje. Je strah pred njimi upravičen? Bi inšpektor lahko nastopil v vlogi učitelja učiteljev, ki podpre avtonomijo, popravi pomanjkljivost, da nasvet - ne pa prilepi nalepko neuspeha in neznanja? Zakaj strah pred njimi in kako ga odpraviti?
Morda strah pred njimi izvira iz splošnega strahu pred avtoriteto, ki nam je bila skozi stoletja privzgajana kot narodu brez države in svoje gosposke. Poudarim morda, kajti generacije, ki danes učijo, so bile vsaj vzgajane, če že niso zrasle v naši lastni državi. A vzorci morda vztrajajo in se prenašajo naprej. Jih znamo prepoznati in odpraviti?
Na nekem zagovoru je kandidat za učitelja predstavljal naloge v kontekstu, ki bi jih uporabil v razredu v podeželskem okolju. Naloga je govorila o sečnji, o deblih, ki jih podiramo, o hlodih, ki jih odpeljemo. Prisoten profesor matematike se je vpičil v spremembo termina, ni mu bilo razumljivo, zakaj so enkrat hlodi in enkrat debla. Ko je kandidat pojasnil, da so hlodi podrta debla, ker slednja pripadajo živim drevesom, je vztrajal pri svojem, ni zmogel priznati, da nečesa ne ve. Na misel mi je prišlo, da bi mu razložil, da je razlika med deblom in hlodom zelo podobna razliki med bikom in volom, in da če se te razlike ne potrudi razumeti, tvega, da bo s svojim jalovim vztrajanjem pri nerazumevanju tudi njegovo delo postalo jalovo. Učenci prepoznajo tako jalovo avtoriteto. Mlajši podzavestno, starejši se pa lahko tudi že odkrito posmehujejo. Namesto iskrice prebliska in navdiha, pri takem učitelju iščejo šale za posmeh. In generacija iskalcev znanja je izgubljena.
V drugem letniku študija smo dokazovali kompleksno izpeljavo integrala funkcije več spremenljivk. Nekaj se ni zdelo prav, pa smo zelo dobremu profesorju, ki je kasneje postal akademik, povedali, da se zdi, da se je zmotil. “Moram stopiti malo stran od table, da vidim, kaj sem sploh napisal,” je rekel. Zamislil se je in nam pritrdil: “Tole pa res ne pije vode.” Po še nekaj premisleka je zaključil uro. Naslednjič nam je povedal, da gremo po drugi poti, pozabimo naj nekaj lem in pišemo od zadnjega izreka dalje. O tem sem se pogovarjal s sošolcem z gimnazije, dobrim prijateljem, ki je študiral arhitekturo. Ugotovila sva, da je matematika eden redkih študijev, kjer lahko profesorju dokažeš, da se je zmotil - pri večini drugih študijev, pri arhitekturi pa še posebej, ima profesor vedno prav, kot je poskušal imeti prav profesor iz prejšnjega odstavka. Ampak pri arhitekturi je to smiselno, skoraj nujno: arhitekte je treba naučiti, da se vživijo v naročnika in svoje znanje predstavijo v izdelku, ki bo naročniku všeč. Empatija se v tem primeru kaže skozi njeno navidezno odsotnost, ki (že zrele osebe, študente) uči, v kakšnem okolju bodo delovali. Matematik pa mora slediti logiki sklepanja ne glede na naročnikove želje. Njegova svoboda se konča pri izbiri aksiomov in definicij, s katerimi zastavi teorijo - pri formalizaciji realnosti, ki jo modelira.
Kaj mislite, kateri od obeh profesorjev se lahko pohvali, da so mu študentje za rojstni dan organizirali torto? Narezal jo je na najfinejšo možno delitev, in vsak od prisotnih je lahko okusil en del.