Pred leti smo igre igrali na uricah v šoli. Na začetku prvega razreda je Tim računal še bolj na prste. "Tim, kaj bova danes igrala, Roj ali Pomagaj mi?" "Bova Roj, učitelj." "No prav. Boš ti razdelil karte?" "Bom." Tim je začel deliti karte in sebi je dal samo karte do pet, meni pa je dajal karte med šest in deset. Z višjimi kartami še nisva igrala, seštevala sva po dve karti. "Tim, kako to, da mi daješ vse močne karte, sebi pa samo šibke. Saj boš izgubil." "Ne, zmagal bom." "Kako boš zmagal, če pa so vse tvoje karte manjše od mojih?" "Zmagal bom, učitelj," je bil prepričan Tim.
Pomislil sem, kako je otrok lahko tako zelo prepričan v svojo zmago? Z nekaj odprtosti se mi je posvetilo. Ko bo Tim sešteval po dve karti med ena in pet, bo lahko na vsako roko predstavil ustrezno število prstov! Tim bo zmagal zato, ker se bo dobro počutil, ker mu bo računanje dobro šlo. Timov razmislek je bil posvečen zmagi v veselju, v tem, da bo prepričan v rezultat, ne v tem, da bo pobral več medu. In sem se tudi sam vprašal, kaj pa je moj cilj pri igri? Premagati Tima, ki se šele dobre pol leta uči računati? Ali mu pomagati doseči, da se bo otrok dobro počutil in bo z veseljem utrjeval računanje na stopnji, na kateri mu gre dobro od rok, natančneje, dobro od prstov?
Seveda sem se odločil za tisto drugo in Timu sem in tja pobral kako karto, večinoma pa predse postavljal take karte, da je Tim moral malo pomisliti, a če je seštel dve izmed svojih višjih kart, je karto lahko pobral. Na koncu se je Tim pohvalil: "Vidite učitelj, sem rekel, da bom zmagal." "Res je, Tim. A zmagala sva oba, saj sva se lepo imela, kajne?" “Lepo je bilo, učitelj. Hvala.”