Doma radi igramo Tarok. Tekom let se je igra pojavila tudi v razredih naših otrok. Pred tedni pa je sin potožil, da se ji le še redko pridruži.
“Zakaj?”
“Smo igrali in sem lovil pagata. Sošolec pa ga je čuval do konca. V zadnjem štihu so tako padli njegov pagat, moja sedemnajst in dva platlca. Pa ni hotel priznati, da se mu ni posrečilo. ‘V zadnjem štihu pagat vedno pobere,’ je energično trdil. In sploh ne štejemo, tako da mu to nič ne bi škodilo. Ni hotel nehati. Kdo bi igral s takim, ki se ne drži pravil?”
“Pa mu nisi pojasnil, da dobiš dodatne točke takrat, ko pobere, če pobere, drugače pa jih izgubi?”
“Sem, pa ni hotel razumeti in je vztrajal pri svojem.”
“S takim pa je res težko igrati, saj sploh ne veš, katero igro igraš. Veš, taki primeri so dobra šola. Dostikrat boš srečal ljudi, ki slabo igrajo, so pa prepričljivi pri prilagajanju pravil. Pravijo, da pri takih pametnejši odneha - če ti je to lahko tolažba.”
“Je, saj sem se umaknil. Pa sem se raje z drugimi sošolci igral karte Viteški turnir. Tiste so jim postale všeč.”
“Vidiš, tam si bil pa ti tisti, ki si postavil pravila. In ker se jih vsi držite, je igra lahko zabavna. Pa tudi pravila je zabavno postavljati, kajne?”
“Pa tudi, če ima kakšen sošolec kakšno dobro idejo za novo pravilo jo sprejmem.”
Obmolknila sva.
Ko se je spoznanje izbistrilo, sem rekel, “Sine, ti dostikrat tako lepo na kratko poveš, kar smo potuhtali. Sigurno se ti bo tudi zdajle kaj posvetilo. Daj, povej eno reklo za tole priliko, da si jo bova zapomnila.”
Pomolčal je, se malo nasmehnil, potem pa rekel: “Ena plus ena je dva!”
Zasmejala sva se. Ja seveda. Kakšna modrost, sem si mislil in že hotel reči, naj vseeno pove kaj bolj resnega. Pa se je tudi meni posvetilo: “Prav imaš, sine, odlično si povedal! Ena plus ena je dva, če oba vlečeva v isto smer, bova dvakrat dlje prišla. Ena minus ena je nič, če bova vlekla nasproti drug drugemu, se ne bova premaknila. Ena krat ena je ena, če se ne moreva zmeniti in delava vsak nekaj svojega, eden pridelal jajca, drugi moko, pa lahko narediva palačinke. Ena deljeno ena je ena: če si jajca in moko razdeliva, bova imela vsak svoje, palačink pa ne bo.”
Psihologi so glede na prisotnost empatije in zahtevnost izzivov razdelili vzgojo v štiri tipe. Nezainteresirana vzgoja je brez zahtevnih izzivov in brez empatije. Starš s tako vzgojo sporoča otroku, ‘Znajdi se sam.’ Permisivna vzgoja prav tako ne pozna zahtevnih izzivov, pozna pa empatijo. Starš v taki vzgoji rešuje otrokove probleme in ga ne opolnomoči, da bi jih reševal sam. Sporoča mu, ‘Ti si šef.’ Avtoritarna vzgoja pozna zahtevne izzive, ne pozna pa empatije. Otroku sporoča, ‘Tako bo, kot sem jaz rekel.’ Avtoritativna, dialoška vzgoja pa pozna tako zahtevne izzive kot tudi empatijo. Starši ne rešujejo otrokovih izzivov, ampak mu pomagajo, da jih reši sam. Otroku sporoča, ‘Pogovorimo se in si pomagajmo.’ Raziskave so pokazale, da so v življenju uspešni tisti, ki so imeli avtoritarno ali dialoško vzgojo, ker so se naučili soočati z izzivi. Razlika pa je, da so dialoško vzgojeni zadovoljni s svojimi dosežki, avtoritarno vzgojeni pa miru v njih ne najdejo.
Tudi v drugih odnosih lahko prepoznamo tovrstne vzorce. Pričujoče spletišče spodbuja ustvarjalne poučne družinske igre, ki bi starše in otroke opolnomočile za dialoško vzgojo. K temu še posebej spodbuja Krog želja, ki ga kot dopolnilo predlagamo k našim igram. V pravilih je že opisan pri Viteškem turnirju, v naslednji igri pa bo tudi pri ostalih.
V življenju se bodo naši otroci srečali z veliko sistemi pravil. Prvimi že v vrtcu, potem v šoli, potem na kolesarskem izpitu ... vse do delovnega mesta. Igre, kot je Viteški turnir, ki dopuščajo ustvarjalnost in refleksijo pravil, jih bodo pripravile na to, da je o pravilih smiselno razmišljati in jih prilagoditi temu, da je igra všeč čim več ljudem - kajti tisti bodo k igri pristopili z veseljem.
Ko sem napisano dal prebrati svojemu sinu, je malo komentiral, potem pa rekel:
“Veš kakšen račun sva enkrat jaz in moj prijatelj naredila v šoli?”
“Kakšen?”
