Računanje v kontekstu čebelarstva dobi smisel in postane prijetno druženje, obenem pa v odsotnosti strahu pred neuspehom spodbuja otroke, da sami iščejo povezave med izkušnjami, ki so jim zelo domače (koliko medu sem nabral, pojedel) in njihovo abstraktno predstavitvijo s števili. Poglejmo si nekaj primerov, ki so pripeljali do razvoja kompleta kart Čebelarski turnir.
Prvo različico igre je zastavil prvošolec ob koncu šolskega leta – na kartah z vitezi, ki jih je otrok sam narisal, so bila tudi števila od ena do šest; vsak igralec je predse postavil eno karto in najmočnejša karta je zmagala in pobrala ostale. Igralca sta videla vse karte. Po nekajkratnem igranju je starš opazil, da so vse otrokove karte manjše od šest in je hotel preveriti, ali že razmišlja tako dobro, da bo na postavljeno karto šest sam postavil svojo najmanjšo karto, da bo tako čim manj izgubil. A bil je presenečen, saj je otrok na mizo postavil dve karti s številkama tri in štiri. “Kaj pa je to, ali ne postavljamo samo po eno karto?” “Ne ati, tri plus štiri je sedem, moja viteza sta močnejša in tvojega premagata!”
Tako se je rodila igra s seštevanjem kart, ko lahko predse postavimo največ štiri karte naenkrat in jih seštejemo.